Crema Catalana

Ko sva z Borutom iskala letošnjo prvomajsko destinacijo, mi je pod roke prišel pozabljen vodniček Lleida climbs. Kupila sva ga že pred leti pa še vedno ni dočakal svojega trenutka. Bil je skrajni čas, da ga uporabiva, saj je v prodajo ravno prišla nova, razširjena izdaja. Pridružila sta se nama še Janez in Jera, najina tradicionalna prvomajska družba in tako se je počasi začela kuhati „crema catalana“.

Prvo dozo adrenalina smo doživeli že takoj po ležernem odhodu od doma. Prepričani, da nič ne more iti narobe, smo se z minimalno časovno rezervo, brez da bi kdorkoli preveril pot, odpravili proti treviškemu letališču. Sledili smo cestnim smerokazom in prispeli na drugo beneško letališče Marco Polo. Usmerili smo se proti Trevisu, nato sledili smerokazom in se ponovno znašli na Marco Polu! Še je bil čas, vendar ni bilo več prostora za napake. Kam zdaj? Ponovno smo poizkusili srečo in zopet nam je ta obrnila hrbet. Vdani v usodo in sprijaznjeni z nastalo situacijo smo se že pripravljali na dolgo vožnjo z avtomobilom proti Španiji, ko nam je v četrto uspelo uiti iz začaranega kroga beneške avtoceste in ujeti letalo za Barcelono.

Ko smo z veliko sreče prispeli v Španijo, nas je čakalo novo presenečenje. Preko spleta smo rezervirali lično hiško v bližini številnih plezališč, nismo pa preverili nadmorske višine. V temi smo se vzpenjali po ostrih serpentinah, ki jih ni in ni bilo konca. Ko smo končno prispeli v vas St. Engracia, nas je tam v temi z malim traktorčkom čakala gostiteljica Jane in se opravičevala za izpad elektrike. Prtljago smo naložili na prikolico in se peš podali v strmi klanec proti našemu španskemu domu Casa Mauri. Zjutraj smo se prebudili v idilični vasici z lepim razgledom na bele pirinejske vršace in tudi vijugasta pot je postajala iz dneva v dan krajša.

Razgled z vasice St. Engracia.

Pogled s terase.

Dopust je potekal v klasičnem plezalskem slogu. Dvema plezalnima dnevoma je sledil dan pavze, s poznim vstajanjem, kraljevskim zajtrkom, dnevnimi izleti in odličnimi večerjami poplaknjenimi s pivom in vinom. Med „restiči“ smo si privoščili lenarjenje in večerne kulinarične specialitete z žara.

Kulinarični užitki.

Tudi plezališča so upravičila svoj sloves in nas razvajala z noro dobrimi smermi, čudovitimi ambienti in ravno prav počitniškimi ocenami, da niso sumljive, popolno vreme pa je dodalo piko na i in vrhunske razmere.

Dvakrat smo plezali v glavnem sektorju Terradetsa, Bruixes, ki je že precej zlizan, kar pa ni nič čudnega glede na kvaliteto in priljubljenost plezališča. Konstantni previsi in stopnjujoča težavnost odlikujejo zelo plezljive in berljive smeri.

Terradets, Bruixes

V Terradetsu pred vstopom v smer.

Dvakrat smo se podali v sektor Regina, kjer zaradi daljšega dostopa smeri še niso spolirane in pod steno ni gneče, kljub neverjetno lepim linijam. Sektor je ves dan v senci in primeren tudi za vroče poletne dni, smeri pa dolge, previsne in precej težke.

Kraljičini previsi v Regini; Terradets

Dvakrat smo obiskali tudi Collegats z nenavadnim dostopom z jeklenico preko reke. Tu so smeri dolge, pretežno pletaste z nekaj previsi.

Collegats

Dostop v Collegats.

Dvakratni obisk si je zaslužil tudi Tres Ponts, sicer skoraj dve uri oddaljen od naše hiše, pa vendar s svojimi šalčkami vreden obiska.

Tres Ponts

Po enkrat smo obiskali še Figols, Coll de Nargo in Abello de la conca. Prvi dve plezališči sta kljub ne najlepšemu izgledu presenetili z vrhunskimi smermi blažjih naklonov, medtem ko je Abella glede na vso promocijo razočarala. Ni vse zlato kar se sveti in za lepimi slikami na internetu se skrivajo krušljive platke z nekaj izjemami.

Figols

Abella de la conca

To je bil zame najuspešnejši plezalni trip in težki zimski treningi so se končno obrestovali. V vsaki smeri sem se presenečala, kaj vse zmorem, čeprav imam še vedno v glavi stare zapise kaj lahko in kaj ne. Rezerva ostaja in ko bom enkrat izkoristila še to, bo padel tudi prvi 8a na pogled. Tokrat pa sem zmogla 8a+ v tretje, 3x 7c+ OS, 4x 7c OS, 2x 7c flash in še mnogo lažjih.

Počitnice so se končale podobno kot so se začele, z veliko dozo adrenalina. Zadnji dan smo na poti v plezališče ugotovili, da smo doma pustili na gorilniku prižgano čičeriko! Dirka proti domu je bila dolga, ovinki neskončni, klanec pa še posebej strm. Zadnji hip smo našli zakajeno hišo in zoglenelo čičeriko, preden bi vse ušlo izpod nadzora. Tokrat je bila sreča na naši strani in tudi „crema catalana“ nam je odlično uspela.

Pozdrav pomladi

Pomlad je že potrkala na vrata in čas je, da se tudi moj blog prebudi iz zimskega spanca. Čeprav zunaj že vse cveti in me pošteno srbijo prsti lačni skale, sem vam dolžna še nekaj besed o zimskih dogodivščinah.

Prva je že povsem zastarela pa vendar vredna opisa in sicer smo decembra končno dočakali Plezalni center Ljubljana. Tudi sama sem prispevala svoj delež in povezala svoje plezalsko in arhitekturno znanje v oblikovanju plezalnih stene. Najbolje, da jih kar sami preizkusite, če jih še niste in mi sporočite, kje vas plezalnik žuli, da bom v bodoči širitvi odpravila tudi te tegobe in ustavrila še boljšo plezalno izkušnjo za vse nas.

Pogled z balkona v veliko dvorano PCL.

Ob novi pridobitvi in slabemu vremenu sem tako kar tri mesece preživela le ob treningu na plastiki. Odločila sem se, da je letos čas za spremembe in da svojemu plezalnemu znanju dodam še nekaj moči s specialnim treningom. Trdo sem delala in prvi rezultati so že tu (več v nadaljevanju) :)

Prav tako kot prejšnjo zimo, sem tudi to preživela kar nekaj dni na snegu. Novoletne počitnice smo tokrat doživeli v objemu pršiča v avstrijskih nockbergih, kjer smo bili posebej navdušeni nad gostoljubjem domačinov.

Sveži zavoji v pršiču, Nockbergen

Sem pa letos doživela tudi manj prijetno stran turne smuke. Prvič sem se srečala s plazom  in mu ubežala le za nekaj 10 m. Nedolžna snežna belina se lahko v hipu spremeni v zastrašujočo nevarnost, ki je ne gre podcenjevati. Plaz je odnesel tri smučarje, enega z ABS nahrbtnikom, ki je le lebdel na površini in dva brez ABSa, ki sta naredila kar nekaj prevalov in potopov v plazu. Na srečo so jo vsi odnesli brez posledic, jaz pa sem resno začela razmišljati o nakupu ABS nahrbtnika.

Zadnji mesec pa je bil še bolj stresen zaradi odprtja nove trgovine Extreme Vital v Ljubljani. Borut se je moral odreči skoraj vsem športnim užitkom in ves svoj čas in energijo namenil novemu projektu. Jaz sem mu pomagala pri oblikovanju prostorov in opreme v trgovini ter pri izrisu fasade (ta zaradi nepredvidenih zapletov ni povsem taka kot smo si jo zamislili). Prejšnji petek smo končno dočakali otvoritev in upam da tudi kaj več časa za doživetja v naravi ;)

Trgovina med prenovo

Trgovina med prenovo

Trgovina med prenovo

Nova trgovina

Zgodnje toplo pomladansko sonce naju jez borutom, kjub zadnjim pripravam na otvoritev zmamilo v hribe. Privoščila sva si lepo pomladansko smuko s Stola in vriskala po osamelem vzhodnem pobočju, doma pa smo si privoščili prvo pečenje z žara :)

Vršna sevrna strmina Stola.

Zadnji metri pred vrhom Stola, Begunjščica v ozadju.

Tudi skalnege posta je konec in po začetnem vplezavanju v gorenjskih platkah (Bitnje, Završnica), sem napadla Grizlija (8b). Letos je bil medved krotek in prav hitro sem ga ugnala v le treh plezalnih dneh. Kaže, da se zimski trening obrestuje, počutim se odlično, motivacija pa je večja kot kadarkoli. Se že veselim novih projektov!

Stari projekti čakajo, RKC v Ospu (foto Jurij Ravnik).

Zimske radosti

Prejšnji teden nas je razveselil sneg. Zaenkrat je le v gorah, upam pa da nam bo kmalu pričaral praznično vzdušje tudi v dolini.

Kot se za prave snežne navdušence spodobi, smo morali že prejšnji vikend takoj preizkusiti prvi sneg. Zagazili smo proti Sorici in kar po smučišču naredili nekj zavojev za prvi vtis.

Ta vikend je bil čas za pravo turno. Z Borutom sva se skupaj z  Mojco in Tino podala na Hruški vrh, kjer smo kot prvi smučarji/bordarji uživali v zavojih pršiča. Bila je krasna sončna nedelja in obetale so se množice turnih zanesenjakov, tako da je Borut moral kar dobro napeti možgančke in uporabiti vse svoje znanje in izkušnje, da je izbral idealni cilj z malo dostopa, malo ljudi in veliko svežega snega. In kot vedno mu je tudi tokrat uspelo. Ob pogledu na sosednjo Babo, kjer je kar gomazelo od smučarjev se nam je prav smejalo, ko smo osvajali nedostopni Mt. Javorji, kamor smo pomotoma zavili med dostopom na Hruški vrh. Tako smo po naključju našli odlično linijo skozi redek gozd zalit s pršičem.

Borut proti vrhu
Foto: Tina Di Batista

Na vrhu
Foto: Tina Di Batista

Snežni užitki
Foto: Tina Di Batista

Ženska tehnika premagovanja ovir :)
Foto: Tina Di Batista

Lepa zimska nedelja v dobri družbi, ki že nakazuje prihajajoče snežne užitke. Pa hvala Tinca za lepe fotke!