Crema Catalana

Ko sva z Borutom iskala letošnjo prvomajsko destinacijo, mi je pod roke prišel pozabljen vodniček Lleida climbs. Kupila sva ga že pred leti pa še vedno ni dočakal svojega trenutka. Bil je skrajni čas, da ga uporabiva, saj je v prodajo ravno prišla nova, razširjena izdaja. Pridružila sta se nama še Janez in Jera, najina tradicionalna prvomajska družba in tako se je počasi začela kuhati „crema catalana“.

Prvo dozo adrenalina smo doživeli že takoj po ležernem odhodu od doma. Prepričani, da nič ne more iti narobe, smo se z minimalno časovno rezervo, brez da bi kdorkoli preveril pot, odpravili proti treviškemu letališču. Sledili smo cestnim smerokazom in prispeli na drugo beneško letališče Marco Polo. Usmerili smo se proti Trevisu, nato sledili smerokazom in se ponovno znašli na Marco Polu! Še je bil čas, vendar ni bilo več prostora za napake. Kam zdaj? Ponovno smo poizkusili srečo in zopet nam je ta obrnila hrbet. Vdani v usodo in sprijaznjeni z nastalo situacijo smo se že pripravljali na dolgo vožnjo z avtomobilom proti Španiji, ko nam je v četrto uspelo uiti iz začaranega kroga beneške avtoceste in ujeti letalo za Barcelono.

Ko smo z veliko sreče prispeli v Španijo, nas je čakalo novo presenečenje. Preko spleta smo rezervirali lično hiško v bližini številnih plezališč, nismo pa preverili nadmorske višine. V temi smo se vzpenjali po ostrih serpentinah, ki jih ni in ni bilo konca. Ko smo končno prispeli v vas St. Engracia, nas je tam v temi z malim traktorčkom čakala gostiteljica Jane in se opravičevala za izpad elektrike. Prtljago smo naložili na prikolico in se peš podali v strmi klanec proti našemu španskemu domu Casa Mauri. Zjutraj smo se prebudili v idilični vasici z lepim razgledom na bele pirinejske vršace in tudi vijugasta pot je postajala iz dneva v dan krajša.

Razgled z vasice St. Engracia.

Pogled s terase.

Dopust je potekal v klasičnem plezalskem slogu. Dvema plezalnima dnevoma je sledil dan pavze, s poznim vstajanjem, kraljevskim zajtrkom, dnevnimi izleti in odličnimi večerjami poplaknjenimi s pivom in vinom. Med „restiči“ smo si privoščili lenarjenje in večerne kulinarične specialitete z žara.

Kulinarični užitki.

Tudi plezališča so upravičila svoj sloves in nas razvajala z noro dobrimi smermi, čudovitimi ambienti in ravno prav počitniškimi ocenami, da niso sumljive, popolno vreme pa je dodalo piko na i in vrhunske razmere.

Dvakrat smo plezali v glavnem sektorju Terradetsa, Bruixes, ki je že precej zlizan, kar pa ni nič čudnega glede na kvaliteto in priljubljenost plezališča. Konstantni previsi in stopnjujoča težavnost odlikujejo zelo plezljive in berljive smeri.

Terradets, Bruixes

V Terradetsu pred vstopom v smer.

Dvakrat smo se podali v sektor Regina, kjer zaradi daljšega dostopa smeri še niso spolirane in pod steno ni gneče, kljub neverjetno lepim linijam. Sektor je ves dan v senci in primeren tudi za vroče poletne dni, smeri pa dolge, previsne in precej težke.

Kraljičini previsi v Regini; Terradets

Dvakrat smo obiskali tudi Collegats z nenavadnim dostopom z jeklenico preko reke. Tu so smeri dolge, pretežno pletaste z nekaj previsi.

Collegats

Dostop v Collegats.

Dvakratni obisk si je zaslužil tudi Tres Ponts, sicer skoraj dve uri oddaljen od naše hiše, pa vendar s svojimi šalčkami vreden obiska.

Tres Ponts

Po enkrat smo obiskali še Figols, Coll de Nargo in Abello de la conca. Prvi dve plezališči sta kljub ne najlepšemu izgledu presenetili z vrhunskimi smermi blažjih naklonov, medtem ko je Abella glede na vso promocijo razočarala. Ni vse zlato kar se sveti in za lepimi slikami na internetu se skrivajo krušljive platke z nekaj izjemami.

Figols

Abella de la conca

To je bil zame najuspešnejši plezalni trip in težki zimski treningi so se končno obrestovali. V vsaki smeri sem se presenečala, kaj vse zmorem, čeprav imam še vedno v glavi stare zapise kaj lahko in kaj ne. Rezerva ostaja in ko bom enkrat izkoristila še to, bo padel tudi prvi 8a na pogled. Tokrat pa sem zmogla 8a+ v tretje, 3x 7c+ OS, 4x 7c OS, 2x 7c flash in še mnogo lažjih.

Počitnice so se končale podobno kot so se začele, z veliko dozo adrenalina. Zadnji dan smo na poti v plezališče ugotovili, da smo doma pustili na gorilniku prižgano čičeriko! Dirka proti domu je bila dolga, ovinki neskončni, klanec pa še posebej strm. Zadnji hip smo našli zakajeno hišo in zoglenelo čičeriko, preden bi vse ušlo izpod nadzora. Tokrat je bila sreča na naši strani in tudi „crema catalana“ nam je odlično uspela.