"La pesta nera" - The story about black plague

On Saturday after heavy fight I overcame a difficult disease. I get infected by black plague two years ago. At first try it seemed to be invincible, but than the cure was coming closer move by move. Last year I almost smelled the taste of glory but the season ended to fast and the diseased stayed unhealed. I stayed determined to beat it and trained as hard as possible during long wet winter.

When sun came to sleeping country to wake it up from winter freeze I touched the rock and knew the time had come. I was stronger then ever and psyched like a beast. I started the battle two weeks ago and soon took control of the disease. I became just one move away from victory when mental game began. I really want to win and that wish started to block me. It was so close but only if I did it perfect. Three times I fell just before the final jugs of 60-moves-without-rest-monster. I was disappointed but luckily there was a doctor who knew the secret of wining: You mustn't want to do it but you should focused to climb the best, to try the hardest and to move perfectly.

And La peste nera was beaten and I was free of burden. The route with ugly name which means "black plague" is pure power endurance without any good rest in local Trieste crag Baratro. It is my second 8b+ (former 8c!) and I believe not last and not the hardest I will done.

Last year unsuccessful try in La peste nera.

Climbing Placoman in Baratro, La peste nera is two routs more right.

Apache kid in Baratro.

Crema Catalana

Ko sva z Borutom iskala letošnjo prvomajsko destinacijo, mi je pod roke prišel pozabljen vodniček Lleida climbs. Kupila sva ga že pred leti pa še vedno ni dočakal svojega trenutka. Bil je skrajni čas, da ga uporabiva, saj je v prodajo ravno prišla nova, razširjena izdaja. Pridružila sta se nama še Janez in Jera, najina tradicionalna prvomajska družba in tako se je počasi začela kuhati „crema catalana“.

Prvo dozo adrenalina smo doživeli že takoj po ležernem odhodu od doma. Prepričani, da nič ne more iti narobe, smo se z minimalno časovno rezervo, brez da bi kdorkoli preveril pot, odpravili proti treviškemu letališču. Sledili smo cestnim smerokazom in prispeli na drugo beneško letališče Marco Polo. Usmerili smo se proti Trevisu, nato sledili smerokazom in se ponovno znašli na Marco Polu! Še je bil čas, vendar ni bilo več prostora za napake. Kam zdaj? Ponovno smo poizkusili srečo in zopet nam je ta obrnila hrbet. Vdani v usodo in sprijaznjeni z nastalo situacijo smo se že pripravljali na dolgo vožnjo z avtomobilom proti Španiji, ko nam je v četrto uspelo uiti iz začaranega kroga beneške avtoceste in ujeti letalo za Barcelono.

Ko smo z veliko sreče prispeli v Španijo, nas je čakalo novo presenečenje. Preko spleta smo rezervirali lično hiško v bližini številnih plezališč, nismo pa preverili nadmorske višine. V temi smo se vzpenjali po ostrih serpentinah, ki jih ni in ni bilo konca. Ko smo končno prispeli v vas St. Engracia, nas je tam v temi z malim traktorčkom čakala gostiteljica Jane in se opravičevala za izpad elektrike. Prtljago smo naložili na prikolico in se peš podali v strmi klanec proti našemu španskemu domu Casa Mauri. Zjutraj smo se prebudili v idilični vasici z lepim razgledom na bele pirinejske vršace in tudi vijugasta pot je postajala iz dneva v dan krajša.

Razgled z vasice St. Engracia.

Pogled s terase.

Dopust je potekal v klasičnem plezalskem slogu. Dvema plezalnima dnevoma je sledil dan pavze, s poznim vstajanjem, kraljevskim zajtrkom, dnevnimi izleti in odličnimi večerjami poplaknjenimi s pivom in vinom. Med „restiči“ smo si privoščili lenarjenje in večerne kulinarične specialitete z žara.

Kulinarični užitki.

Tudi plezališča so upravičila svoj sloves in nas razvajala z noro dobrimi smermi, čudovitimi ambienti in ravno prav počitniškimi ocenami, da niso sumljive, popolno vreme pa je dodalo piko na i in vrhunske razmere.

Dvakrat smo plezali v glavnem sektorju Terradetsa, Bruixes, ki je že precej zlizan, kar pa ni nič čudnega glede na kvaliteto in priljubljenost plezališča. Konstantni previsi in stopnjujoča težavnost odlikujejo zelo plezljive in berljive smeri.

Terradets, Bruixes

V Terradetsu pred vstopom v smer.

Dvakrat smo se podali v sektor Regina, kjer zaradi daljšega dostopa smeri še niso spolirane in pod steno ni gneče, kljub neverjetno lepim linijam. Sektor je ves dan v senci in primeren tudi za vroče poletne dni, smeri pa dolge, previsne in precej težke.

Kraljičini previsi v Regini; Terradets

Dvakrat smo obiskali tudi Collegats z nenavadnim dostopom z jeklenico preko reke. Tu so smeri dolge, pretežno pletaste z nekaj previsi.

Collegats

Dostop v Collegats.

Dvakratni obisk si je zaslužil tudi Tres Ponts, sicer skoraj dve uri oddaljen od naše hiše, pa vendar s svojimi šalčkami vreden obiska.

Tres Ponts

Po enkrat smo obiskali še Figols, Coll de Nargo in Abello de la conca. Prvi dve plezališči sta kljub ne najlepšemu izgledu presenetili z vrhunskimi smermi blažjih naklonov, medtem ko je Abella glede na vso promocijo razočarala. Ni vse zlato kar se sveti in za lepimi slikami na internetu se skrivajo krušljive platke z nekaj izjemami.

Figols

Abella de la conca

To je bil zame najuspešnejši plezalni trip in težki zimski treningi so se končno obrestovali. V vsaki smeri sem se presenečala, kaj vse zmorem, čeprav imam še vedno v glavi stare zapise kaj lahko in kaj ne. Rezerva ostaja in ko bom enkrat izkoristila še to, bo padel tudi prvi 8a na pogled. Tokrat pa sem zmogla 8a+ v tretje, 3x 7c+ OS, 4x 7c OS, 2x 7c flash in še mnogo lažjih.

Počitnice so se končale podobno kot so se začele, z veliko dozo adrenalina. Zadnji dan smo na poti v plezališče ugotovili, da smo doma pustili na gorilniku prižgano čičeriko! Dirka proti domu je bila dolga, ovinki neskončni, klanec pa še posebej strm. Zadnji hip smo našli zakajeno hišo in zoglenelo čičeriko, preden bi vse ušlo izpod nadzora. Tokrat je bila sreča na naši strani in tudi „crema catalana“ nam je odlično uspela.

Pozdrav pomladi

Pomlad je že potrkala na vrata in čas je, da se tudi moj blog prebudi iz zimskega spanca. Čeprav zunaj že vse cveti in me pošteno srbijo prsti lačni skale, sem vam dolžna še nekaj besed o zimskih dogodivščinah.

Prva je že povsem zastarela pa vendar vredna opisa in sicer smo decembra končno dočakali Plezalni center Ljubljana. Tudi sama sem prispevala svoj delež in povezala svoje plezalsko in arhitekturno znanje v oblikovanju plezalnih stene. Najbolje, da jih kar sami preizkusite, če jih še niste in mi sporočite, kje vas plezalnik žuli, da bom v bodoči širitvi odpravila tudi te tegobe in ustavrila še boljšo plezalno izkušnjo za vse nas.

Pogled z balkona v veliko dvorano PCL.

Ob novi pridobitvi in slabemu vremenu sem tako kar tri mesece preživela le ob treningu na plastiki. Odločila sem se, da je letos čas za spremembe in da svojemu plezalnemu znanju dodam še nekaj moči s specialnim treningom. Trdo sem delala in prvi rezultati so že tu (več v nadaljevanju) :)

Prav tako kot prejšnjo zimo, sem tudi to preživela kar nekaj dni na snegu. Novoletne počitnice smo tokrat doživeli v objemu pršiča v avstrijskih nockbergih, kjer smo bili posebej navdušeni nad gostoljubjem domačinov.

Sveži zavoji v pršiču, Nockbergen

Sem pa letos doživela tudi manj prijetno stran turne smuke. Prvič sem se srečala s plazom  in mu ubežala le za nekaj 10 m. Nedolžna snežna belina se lahko v hipu spremeni v zastrašujočo nevarnost, ki je ne gre podcenjevati. Plaz je odnesel tri smučarje, enega z ABS nahrbtnikom, ki je le lebdel na površini in dva brez ABSa, ki sta naredila kar nekaj prevalov in potopov v plazu. Na srečo so jo vsi odnesli brez posledic, jaz pa sem resno začela razmišljati o nakupu ABS nahrbtnika.

Zadnji mesec pa je bil še bolj stresen zaradi odprtja nove trgovine Extreme Vital v Ljubljani. Borut se je moral odreči skoraj vsem športnim užitkom in ves svoj čas in energijo namenil novemu projektu. Jaz sem mu pomagala pri oblikovanju prostorov in opreme v trgovini ter pri izrisu fasade (ta zaradi nepredvidenih zapletov ni povsem taka kot smo si jo zamislili). Prejšnji petek smo končno dočakali otvoritev in upam da tudi kaj več časa za doživetja v naravi ;)

Trgovina med prenovo

Trgovina med prenovo

Trgovina med prenovo

Nova trgovina

Zgodnje toplo pomladansko sonce naju jez borutom, kjub zadnjim pripravam na otvoritev zmamilo v hribe. Privoščila sva si lepo pomladansko smuko s Stola in vriskala po osamelem vzhodnem pobočju, doma pa smo si privoščili prvo pečenje z žara :)

Vršna sevrna strmina Stola.

Zadnji metri pred vrhom Stola, Begunjščica v ozadju.

Tudi skalnege posta je konec in po začetnem vplezavanju v gorenjskih platkah (Bitnje, Završnica), sem napadla Grizlija (8b). Letos je bil medved krotek in prav hitro sem ga ugnala v le treh plezalnih dneh. Kaže, da se zimski trening obrestuje, počutim se odlično, motivacija pa je večja kot kadarkoli. Se že veselim novih projektov!

Stari projekti čakajo, RKC v Ospu (foto Jurij Ravnik).