Life projects

It is quite a long time since my last post. I decided to write in English for all of those who can't read Slovenian and for me to practice my skills ;)

This year I was occupied with two big projects. One I finished and one I still working on.

On 1st of June I did my hardest route so far called Kaj ti je deklica? graded 8b+. It took a lots of work and patience of me as I was very close before Kalymnos holidays in April but my mind was not ready for this. The mental game began and I needed a good psychical rest in tufa paradise. I came home stronger and relaxed and it was just a matter of time to reach the top. I still hardly believe what does it mean as there is not many female amateur who did it. But I believe that is still not my limit...

Rest after the crux in Kaj ti je deklica? 8b+

Photo: Wojciech Ryczer

The other project and the main reason for my lack of time is a renovation of our new home. Now it is almost finished but it has taken a lot of time and dedication for Borut and me. This work is a pleasure and a big opportunity for me as initial reference for my future architecture planning.

Old living room

New living room

The house was 50 years old prefabricated house with many small rooms in bad conditions. I made a plan of new layout with one living area with kitchen, dinning table and sofa with TV set. We remove the old balcony and add a big new terrace with glass roof connected to house with big panoramic windows. I love the green scenery of my new home and a pretty little town of Škofja Loka where is the best training conditions for world champions climber ;)

Detail: bookcase by night

Detail: branch tree

Terrace in green

Otok sonca in skale

Ne, to ni Kalymnos, to je Sicilija!

Morje, sonce, skala

Po spletu okoliščin je letošnji tradicionalni prvonovembrski Kalymnos zamenjala divja Sicilija. V Grčiji kriza kaže zobe tudi v transportu, ki bi bil na plezalski rajski otok nemogoče zapleten in dolgotrajen. Let iz Milana, prestopanje v Atenah, naslednje jutro let na Kos, trajekt in taksi, poleg tega pa nerazumno visoka cena. Tako je padla ideja o Siciliji predvsem zaradi enostavnosti, cenovne ugodnosti in hitrosti prevoza. Ryanair pač diktira naše počitnice ;)

Zloglasni južni otok nas ni razočaral. Ponudil nam je pestro izbiro najrazličnejših smeri, vseh dolžin in tipov, od tehničnih plat z malimi poličkami do mogočnih previsov s "šalcami" in kapniki, od klasičnih vzdržljivcev do zabeljenih detajlov.

Bauso Rosso, vrhunsko plezališče nad Palermom, primerno za najhladnejše dni s pestro izbiro težjih problemov.

Divja več kilometrov dolga skalnata obala San Vita ponuja širok izbor smeri s slikovitim ambientom.

Lost World, povsem nov sektor na koncu sveta z velikim potencialom...

...ko bo urejen dostop,  ne bo več "izgubljeni svet"

Večini smeri so bile skupne "soft" počitniške ocene, ki so dvigovale naš ego in nudile priložnost za praznovanja. Tako nama je z Borutom obema uspelo na pogled priplezati vse do 7c+. Plezala sva na pogled, le v eno smer sem se podala dvakrat, da sem popravila katastrofalno napako iz prvega poizkusa. Nekajkrat so me izdali živci in marsikateri "sajt" sem po nepotrebnem zapravila, vendar počasi tudi moja samozavest pri "sajtanju" raste ;)

Vplezavanje v sektorju Calamancina

Poskus na pogled v smeri Christo 8a

Počitek pred prvim detajlom

Žal ni bil moj tip (dolgi gibi), za sliko pa dober :)

Včasih nam je ponagajalo vreme, ampak San Vito lo Capo, kjer se nahaja večina dobrih plezališč, ima odlično prepišno lego na skrajnem severozahodnem rtu otoka. Tako je večino dežja odpihnilo mimo, ko pa je kakšna ploha le zašla v naše konce, smo se skrili v katero od številnih jam in lukenj ali pa vedrili pod mogočnim previsom. Večjo težavo je predstavljal veter, ki je v močnih sunkih dvigoval pesek in prestavljal predmete. Po zraku so leteli kaktusi, ki jih je izruvalo z vrha stene, kompleti pa so stali pokonci! Z Borutom sva bila edina norca v plezališču, ki sta se krčevito oklepala oprimkov in balansirala po steni. Bil je pač zadnji dan, ki ga ni bilo vredno izpustiti.

Veter, morje, valovi

Veliki valovi in veter so krivi za mastno skalo

Mirno ozračje po fronti.

Krvavi sončni zahodi

Seveda, nismo le plezali. Na "restiče" smo se podali na Monte Monaco od koder smo imeli čudovit razgled na mesto San Vito lo Capo, kot turisti obiskali razne siciljanske znamenitosti (Palermo, Corleone), se greli na peščeni plaži in hladili v kristalno čisti vodi, ki je še vedno presegala 20*C. Zvečer smo si privoščili morske kulinarične specialitete, pili redeče vino in se sladkali s pravim italijanskim sladoledom.

Večerna pojedina

Ulična umetnost v Palermu

Izgubljen v fikusu

Lepše plati Palerma

Pogled na San Vito lo Capo z Monte Monaca

Čofotanje v morju

Siciljansko parkiranje :)

Tako smo našli novi plezalni raj in že načrtujemo kdaj se bomo spet vrnili ;)

Septemberske sladkosti

Čeprav je september že zdavnaj mimo in smo že veselo zakorakali v oktober, mi je ostalo še nekaj sladkih dolgov. Morda ni več ažurno, a bi se mi zdelo škoda izpustiti te trenutke iz mojih zapiskov. Obljubim, da bom v bodoče bolj pridna in sproti pisala o vsem kar se dogaja ;)

Mesec se je začel z izpiti, ki sem jih na srečo vse uspešno opravila in se tako vpisala v zadnji, 5. letnik študija. Sklenila sem, da letos ne bo popuščanja in nobenega izpuščanja predavanj zardi takšnih in drugačnih izletov po slovenskih plezališčih. Dobro, da imam predavanja le v četrtek, tako da se bom lažje vzdržala skušnjav :)

Izpitni 3d prikaz: Objekt urbane kulture

Izpitna maketa: Objekt urbane kulture

Po končanih izpitih je sledilo kratko obdobje prostega časa, ki sem ga uspešno zapravila v novi Bohinjski Beli. Najprej sem se lotila Ritma v zraku in z njim opravila v šestih poskusih, pa bi z veseljem napravila še kakšnega, saj je smer prava lepotica. Klasičen vzdržjivc v moči, s tehnično plato in prehodom čez previs na malih oprimkih. Noben gib posebno težak, vendar vsi dovolj težki, da brez dobre pavze pošteno navije. Prava poslastica.

Nato je sledila še Love story, v kateri sva bila z Borutom uspešna na isti dan. Slednja je lepa vendar precej lažja. Motili so me le daljši gibi, zaradi katerih sem morala izumiti oprimke, ki to niso (npr. mala špička na prehodu v plato, za katero se mi je zdelo nemogoče, da bi jo držala preden sem poskusila).

Bohinjska Bela. Ženska za nagrado, moja prva 8a

Tako mi je v mojem nekoč najljubšem plezališču ostala le še peščica smeri in prav strah me je dneva, ko bom pospravila še zadnjo... Na srečo mi je letos pomagalo slabo vreme, da smo morali gorenjsko zamenjati za primorsko in telovadnico.

V drugi polovici meseca je bilo brezdelja konec, saj so se začeli plezalni treningi za mlajše. Letos sem poleg klasične petkove skupine naprednih plezalcev na Parmovi prevzela še nekoliko mlajše plezalčke na OŠ Valentina Vodnika. V strahu, da se bomo le igrali in ukvarjali z disciplino, sem bila že po prvem treningu prijetno presenečena, kakšne mlade in zagnane talente sem dobila. Se že veselim dela z njimi in vsemi ostalimi talenti!

Delo z mladinci na Parmovi

Mesec pa se je zaključil z že tradicionalnim Johanovim memorialom v veliki osapski steni. Čeprav nisem tekmovalka in ne maram tekmovanj, sem se tega udeležila že tretje leto zapored. To pravzaprav ni tekmovanje, je bolj druženje, dogodek in hkrati priložnost doživeti plezanje v povsem drugih dimenzijah. Tekmovanje poteka v večraztežajnih smereh, v Gobi za fante in Tržaški za ženske, pleza pa se na čas, kar je meni nekaj povsem tujega. Letos sem se malo bolje pripravila kot prejšnja leta in smer tudi dvakrat predhodno preplezala. To se je poznalo na sami dirki saj sem svoj lanskoletni dosežek izboljšala kar za 7min in pol in dosegla zame zelo dober čas 13min 1s. Končno sem dojela koncept hitrosti :) Upam, da bom mela naslednje leto še priložnost izboljšati čas, čeprav se je nekaj govorilo, da je letos memorial potekal zadnjič.

Med dirko

Po dirki

Podelitev za dekleta: 1. Maja Šuštar, 2. Katarina Kejžar, 3. Katja Bajec, 4. Mojca Žerjav, 5. Tina Dibatista, 6. Nastja Davidova