katarina kejžar: November 2012

Ne, to ni Kalymnos, to je Sicilija!

Morje, sonce, skala

Po spletu okoliščin je letošnji tradicionalni prvonovembrski Kalymnos zamenjala divja Sicilija. V Grčiji kriza kaže zobe tudi v transportu, ki bi bil na plezalski rajski otok nemogoče zapleten in dolgotrajen. Let iz Milana, prestopanje v Atenah, naslednje jutro let na Kos, trajekt in taksi, poleg tega pa nerazumno visoka cena. Tako je padla ideja o Siciliji predvsem zaradi enostavnosti, cenovne ugodnosti in hitrosti prevoza. Ryanair pač diktira naše počitnice ;)

Zloglasni južni otok nas ni razočaral. Ponudil nam je pestro izbiro najrazličnejših smeri, vseh dolžin in tipov, od tehničnih plat z malimi poličkami do mogočnih previsov s "šalcami" in kapniki, od klasičnih vzdržljivcev do zabeljenih detajlov.

Bauso Rosso, vrhunsko plezališče nad Palermom, primerno za najhladnejše dni s pestro izbiro težjih problemov.

Divja več kilometrov dolga skalnata obala San Vita ponuja širok izbor smeri s slikovitim ambientom.

Lost World, povsem nov sektor na koncu sveta z velikim potencialom...

...ko bo urejen dostop, ne bo več "izgubljeni svet"

Večini smeri so bile skupne "soft" počitniške ocene, ki so dvigovale naš ego in nudile priložnost za praznovanja. Tako nama je z Borutom obema uspelo na pogled priplezati vse do 7c+. Plezala sva na pogled, le v eno smer sem se podala dvakrat, da sem popravila katastrofalno napako iz prvega poizkusa. Nekajkrat so me izdali živci in marsikateri "sajt" sem po nepotrebnem zapravila, vendar počasi tudi moja samozavest pri "sajtanju" raste ;)

Vplezavanje v sektorju Calamancina

Poskus na pogled v smeri Christo 8a

Počitek pred prvim detajlom

Žal ni bil moj tip (dolgi gibi), za sliko pa dober :)

Včasih nam je ponagajalo vreme, ampak San Vito lo Capo, kjer se nahaja večina dobrih plezališč, ima odlično prepišno lego na skrajnem severozahodnem rtu otoka. Tako je večino dežja odpihnilo mimo, ko pa je kakšna ploha le zašla v naše konce, smo se skrili v katero od številnih jam in lukenj ali pa vedrili pod mogočnim previsom. Večjo težavo je predstavljal veter, ki je v močnih sunkih dvigoval pesek in prestavljal predmete. Po zraku so leteli kaktusi, ki jih je izruvalo z vrha stene, kompleti pa so stali pokonci! Z Borutom sva bila edina norca v plezališču, ki sta se krčevito oklepala oprimkov in balansirala po steni. Bil je pač zadnji dan, ki ga ni bilo vredno izpustiti.

Veter, morje, valovi

Veliki valovi in veter so krivi za mastno skalo

Mirno ozračje po fronti.

Krvavi sončni zahodi

Seveda, nismo le plezali. Na "restiče" smo se podali na Monte Monaco od koder smo imeli čudovit razgled na mesto San Vito lo Capo, kot turisti obiskali razne siciljanske znamenitosti (Palermo, Corleone), se greli na peščeni plaži in hladili v kristalno čisti vodi, ki je še vedno presegala 20*C. Zvečer smo si privoščili morske kulinarične specialitete, pili redeče vino in se sladkali s pravim italijanskim sladoledom.